Gensko spremenjena hrana? Za ali proti?

1
Intervju, Mladina 14:
Prof. dr. Borut Bohanec, predstojnik Oddelka za agronomijo in vodja Katedre za genetiko,
biotehnologijo in žlahtnjenje rastlin na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani
Do uvajanja gensko spremenjenih organizmov (GSO) v naše kmetijstvo ima, kot pravi, zelo
pozitiven odnos. To je tudi razlog, da je med ekološkimi kmeti in okoljevarstveniki precej
nepriljubljen. Po objavi tega intervjuja se bo njegova nepriljubljenost kvečjemu povečala. Nasploh
se mu zdi, da je slovensko kmetijstvo, ki ga vse bolj usmerja politika, na katero prek ustvarjanja
javnega mnenja vplivajo preslabo obveščeni mediji in premalo poučeni novinarji, ki najraje slišijo
najbolj šokantne izjave okoljevarstvenikov, na številnih področjih krepko skrenilo z neke razumne
poti.
Kaj je razlog, da imate do GSO tako zelo pozitiven odnos?
> Menim, da gre za eno najučinkovitejših iznajdb 20. stoletja, ki je sicer medijsko zelo razvpita,
prinaša pa številne zelo pozitivne novosti. Moje osnovno znanstveno področje je sicer žlahtnjenje
rastlin, ki ga ta tehnologija pravzaprav zgolj dopolnjuje. Rešuje tiste težave, ki jih do zdaj nismo
mogli rešiti, ali pa ponuja čisto nove produkte, o kakršnih do zdaj nismo niti razmišljali.
S kakšnimi občutki spremljate razpravo o GSO v Sloveniji, pa tudi na ravni Evropske unije?
> Občutki so, milo rečeno, neprijetni. Razprava je ne samo kontraproduktivna, ampak tudi z več
vidikov škodljiva. Pri nasprotovanju nekaterim gensko spremenjenim produktom, predvsem zlatemu
rižu (to je riž s povečano vsebnostjo provitamina A, ki ga sicer v prehrani jugovzhodne Azije
primanjkuje), pa je nasprotovanje celo nekaj, kar bi bilo treba, po mnenju avtorja dr. Potrykusa,
kazensko preganjati. Trdi, da so nasprotniki z uspešnim zaviranjem uvajanja tega riža v pridelavo
krivi za to, da je še vedno 127 milijonov predšolskih otrok prizadetih, od tega jih do pol milijona
oslepi. Ne bom rekel, da je to tudi moje mnenje, vsekakor pa takšno početje povzroča ogromno
škodo.
Glede zlatega riža sem prebral, da bi za dejansko zadovoljitev potreb po vitaminu A človek
moral pojesti velikansko količino riža na dan ...
> To je iznajdba Greenpeacea. Ta in podobne organizacije so prve tri dni celo podpirale uvajanje
tega riža, kar je bil prvi in do zdaj edini primer podpore genski spremembi. Nato pa so si premislile,
verjetno predvsem zato, ker so se ustrašile, da jim bo to škodovalo v siceršnjem boju proti genski
tehnologiji. In količina riža je bila prvi argument, ki so se ga spomnili. No, v zadnjem času so
opravili prehranske teste in vemo, da lahko zadostno dnevno količino provitamina A zaužijemo z
manj kot 250 grami riža in ne nekaj kilogrami, kakor so že po nekaj dneh trdili nasprotniki. Za to
ugotovitev pa so potrebovali več let.
Ste nad položajem, kar zadeva GSO v Sloveniji, razočarani?
> Ker je zaradi celotne negativne propagande v EU dovoljeno pridelovanje ene same vrste koruze,
Slovenija v tem pogledu niti ni v hudem zaostanku za drugimi članicami, ker tudi nismo imeli
možnosti, da bi kaj večjega zamudili. Če pa pogledamo Slovenijo kot članico EU, kot državo, ki ima
svoj glas, mi je zelo žal, da smo med tistimi, ki se na novosti odzovejo najbolj negativno. Tako se
dogaja celo, da glasujemo proti uvedbi gensko spremenjenih modrih nageljčkov.
Zakaj je tako? Zaradi odklonilnega javnega mnenja?
> Zaradi splošnega nezaupanja, ki pa izvira iz senzacionalističnih člankov in vsemogočih objav, ki to
področje prikazujejo, namesto v zelo pozitivni, vseskozi v zelo negativni luči. Če je v družbi tako
stanje, potem seveda tudi politiki, četudi morda osebno menijo drugače, tega z glasovanjem ne
smejo pokazati, ker jih to lahko stane kariero.
2
Kako je mogoče, da negativne informacije tako prevladajo nad pozitivnimi? Je ljudi laže
strašiti kot jih navajati na novosti?
> Vsekakor. Najučinkovitejše pa je izkoriščanje neznanja ob hkratnem strašenju. Obstaja dober
primer, ko so pred norveško univerzo ljudi spraševali, ali bi jedli gene. Odgovor je bil seveda: »To
pa že ne.« Prav tako pa, če nekomu neprestano ponavljaš, da je nekaj grozno nevarno - enako kot pri
GSO tudi pri pesticidih -, potem se logično ustvari negativno javno mnenje. Se pa to v EU počasi
vendarle spreminja. Zadnja javnomnenjska raziskava Eurobarometra je to zelo jasno zaznala. Zlasti
je opazen premik pri vprašanju, komu verjeti, znanstvenikom ali nasprotnikom - različnim zelenim
organizacijam. Zdaj smo na ravni EU pri razmerju 50 : 50. V slovenskem prostoru je to razmerje še
vedno precej v prid nasprotnikom GSO, tako da smo po naprednem razmišljanju pri dnu.
Bi lahko navedli tri argumente, s katerimi bi javnost najučinkoviteje prepričali, da bi začela
razmišljati drugače?
> Osebno ne verjamem, da je to mogoče doseči z dobrim govorniškim nastopom. Bolj bi stavil na
nove produkte. Kar nekaj je takih, ki že obstajajo, vendar jih še ni na trgu in zato niso v uporabi.
Obstaja korenje, ki dokazano varuje pred osteoporozo, solata, ki pozdravi diabetes, vijolični
paradižnik, ki zmanjšuje obolevnost za rakom, čebula, ki ne solzi in je varovalno živilo. Če bi
potrošniki lahko kupili taka živila, bi se javno mnenje spremenilo. Vendar se po mojem mnenju to še
dolgo ne bo zgodilo.
Zakaj?
> Kar nekaj podobnih proizvodov se je v preteklosti že pojavilo; na primer paradižnik s trikrat večjo
vsebnostjo likopena je bil razvit že leta 2002 (likopen zmanjšuje pojav nekaterih vrst raka). Razvila
ga je neka majhna univerzitetna skupina, vendar ni imela podpore velike industrije, ki bi edina
zmogla spraviti stvar na trg. Celotno področje je tako visoko regulirano, da za odobritev novega
produkta potrebujete večdesetmilijonske vložke sredstev. In tudi ko vam enkrat uspe tak izdelek
spraviti na trg, še vedno potrebujete veliko pravno službo in druge aparate, s katerimi lahko to
vzdržujete. Takšne razmere po mojem dejansko ustrezajo le multinacionalkam. Torej tisti, ki najbolj
nasprotujejo uvajanju GSO, različne zelene organizacije, z zahtevami po strogi regulativi dejansko
pomagajo multinacionalkam vzdrževati monopolni položaj na trgu. Monopol pred majhnimi
raziskovalnimi skupinami, ki lahko razvijejo zelo zanimive nove produkte, vendar ti zaradi
premajhne materialne podpore ne bodo nikoli prišli na trg. Multinacionalke trg že imajo. Zakaj bi
nanj spustile nove tekmece? Skratka, mislim, da so tisti, ki najostreje nasprotujejo GSO, največji
zavezniki multinacionalk, ker jim pomagajo vzdrževati status quo. Sicer pa so sistem regulative ob
sproščanju GSO vzpostavili Američani, EU pa ga je pripeljala do skrajne nesmiselnosti. Regulativo,
ki naj bi bila namenjena ugotavljanju morebitnih tveganj za človeka ali okolje, smo postavili na
glavo in jo pripeljali do točke, ki dejansko onemogoča dajanje novih izdelkov na trg.
Obstaja precej raziskav, ki govorijo o nevarnostih GSO, na primer, da ti vplivajo na imunski
sistem, plodnost. Jeseni so bili objavljeni izsledki avstrijske raziskave, ki naj bi dokazala
negativen vpliv gensko spremenjene koruze na plodnost pri miših.
> Take raziskave »izbruhnejo« enkrat do dvakrat na leto. Najpogosteje gre za študije, ki so zelo
šibko podprte in ki večinoma navajajo kaj, kar je bilo že vsaj nekajdesetkrat preučeno, avtorji pa
pridejo do diametralno nasprotnih ugotovitev. Zelo redke od teh študij sploh doživijo kakršnokoli
znanstveno kritiko, ker večinoma niso objavljene v relevantnih publikacijah. Za tiste, ki jih je bilo
mogoče preveriti, pa se je do zdaj še vedno izkazalo, da gre bodisi za nekorektno opravljene
raziskave ali za namensko zavajanje in prilagajanje podatkov željam »zainteresiranih« skupin.
Področje GSO spremljam že zelo dolgo in verjemite mi, če bi poznali kake relevantne alarmantne
raziskave, bi bili znanstveniki prvi, ki bi jih podprli in opozorili na problem. Žal pa poznamo tako
veliko namenoma negativno prikazanih podatkov, da si navadno rečemo, »joj, že spet«, pri pregledu
3
pa vedno najdemo kako napako. Pri tej zadnji raziskavi na miših, ki ste jo omenili, je bila napačna že
sama zasnova poskusa, pa tudi selekcija mišjih parov, saj neplodna samica ni bila izločena.
Kaj potem porečete na to, da se številne države, na primer Francija, Avstrija itd., odločajo za
varnostni pridržek pri gojenju GSO? Ali tamkajšnje vlade poslušajo napačne ljudi?
> Sedaj se dogaja, da jih iščejo politiki. Francoski predsednik Sarkozy je recimo lani jeseni imenoval
ad hoc komisijo, da je sestavila mnenje o koruzi MON 810, ki ima edina dovoljenje za pridelavo v
EU. Francija, tako kot vse države EU, ima znanstveni odbor za sproščanje GSO v okolje, a je
Sarkozy vseeno imenoval neko novo komisijo. Ta je izdala negativno mnenje. Ko smo bili dolžni to
mnenje preštudirati v slovenskem znanstvenem odboru, skoraj nismo mogli verjeti očem. Šlo je za
osnovne znanstvene napake, niti citati niso bili pravilni, kaj šele, da bi bile pravilne trditve. Torej,
politika je sestavila skupino, ki je naredila to, kar je politika od nje pričakovala. Tu se po mojem
kažejo znaki dekadentnosti naše trenutne evropske kulture. Če verjamemo alarmističnim in netočnim
informacijam, vztrajno pa zavračamo točne, z našim načinom razmišljanja in odločanja nekaj ni v
redu.
Zanimivo, da ste uporabili izraz »alarmističnim«. Z izrazom alarmisti namreč podnebni
dvomljivci označujejo tiste, ki dajejo katastrofične napovedi glede podnebnih sprememb ...
> To seveda nikakor ni moje področje, lahko pa vam povem svoje osebno mnenje, mnenje občana,
ki je o tem kar precej prebral. Po mojem je vloga človeka pri podnebnih spremembah krepko
prenapihnjena. Kot agronom pa vam lahko povem, da ogljikov dioksid rastlinam zagotovo koristi.
Ob večji količini CO2 rastline nedvomno bolje rastejo. Poskusi so pokazali, da bi imela pšenica za
20 odstotkov večji donos na hektar, če bi se količina CO2 v ozračju podvojila.
Pravite, da je gensko spreminjanje pravzaprav zgolj sodobna oblika žlahtnjenja rastlin.
> Na svetovni ravni se je hektarski donos v 20. stoletju povečal kar za petkrat, vsaj polovico tega
povečanja pa je zagotovilo žlahtnjenje rastlin, torej oblikovanje novih, izboljšanih sort s celo vrsto
različnih postopkov, od križanja do različnih biotehnoloških metod. In tehnologija GSO je samo
zadnji kamenček v mozaiku. Žlahtnjenje sicer ni namenjeno zgolj izboljšanju donosa. Zadnja leta je
usmerjeno predvsem v izboljšanje kakovosti in odpornosti. Vinsko trto je treba škropiti 15-krat na
leto prav zato, ker je bilo pri njej opravljenega zelo malo žlahtnjenja. Sorte grozdja, ki jih
pridelujemo, so lahko stare tudi več sto let. Sicer pa imajo nove sorte ključnih poljščin zaradi
žlahtnjenja obilnejši pridelek in so tudi bolj odporne. To pa zato, ker so z žlahtnjenjem pridobile
nove gene za odpornost. Paradižnik, ki ga jemo vsak dan, ima vgrajene gene iz desetih različnih vrst.
Ne sort paradižnika, ampak različnih vrst rastlin. Številni agronomi so prepričani, da paradižnik
sploh ne bi bil več kulturna rastlina, če teh genov ne bi imel. Tudi za to, da danes v Sloveniji še
vedno pridelujemo krompir, se imamo zahvaliti žlahtnjenju. Če s križanjem vanj ne bi vnesli genov
za odpornost proti virusom, ga ne bi bilo mogoče pridelovati.
Kakšen delež rastlinskih sort, ki jih gojimo v Sloveniji, je bil pri nas tudi vzgojen, koliko pa
smo jih uvozili?
> O deležih natančno ne morem govoriti, gotovo pa je tujih sort krepko prek 90 odstotkov. Večina
sort, ki jih zdaj pridelujemo, je produkt tujih evropskih ali pa ameriških podjetij. Naša podjetja bolj
zastopajo in prodajajo tuje izdelke. Kljub temu je precej sort krompirja spet slovenskih, tudi pri
hmelju lastne sorte še vedno prevladujejo, zaradi njihove kakovosti slovenski hmelj dosega visoko
tržno vrednost.
Ali to, da je večina sort uvožena, pomeni, da so manj prilagojene lokalnim razmeram in ali
zato potrebujejo večjo količino pesticidov?
> Ne pri vseh vrstah, pri nekaterih pa je to res. Ta neprilagojenost se sicer ne izraža toliko v večji
potrebi po pesticidih kot v tem, da se uvožene sorte na naše lokalno okolje ne odzivajo enako, kot bi
4
se, če bi jih žlahtnili pri nas, torej je učinek žlahtnjenja manjši. Je pa uvoz novih sort svetovni trend.
Semenarska podjetja postajajo multinacionalna, se širijo, hkrati pa zmanjšujejo svoje oddelke za
raziskave in razvoj. Ko se na primer združijo tri različna podjetja, ohranijo en sam raziskovalni
oddelek, saj to blagodejno vpliva na stroške, žal pa se s tem zmanjša tudi število novih sort. So pa ta
podjetja tako močna in velika, da je na trg zelo težko prodreti, razen če vam uspe najti nišo, kak zelo
prodoren izdelek.
Omenili ste, da je vsaj 50 odstotkov povečanja donosa kmetijskih rastlin posledica žlahtnjenja.
Kaj pa je zaslužno za preostali delež povečanja?
> Gnojila, pesticidi, mehanizacija, tehnologija pridelave. Razmerje pa je seveda odvisno od vrste
rastlin. Nekaterih, na primer breskev ali pa vinske trte, danes brez pesticidov praktično sploh ne bi
bilo, kivi pa lahko pridelujete tako rekoč brez škropljenja. Vsekakor nam celoten sklop inovacij
omogoča današnjo blaginjo. Samo še trije odstotki populacije se ukvarjajo s kmetijstvom in
prehranijo vse druge. Drugi imamo torej čas, da se ukvarjamo s čim drugim.
Kakšen problem je danes pojavljanje odpornosti proti pesticidom?
> Čedalje večji. Iz preprostega razloga. Že 40 let je jasno, da je treba s pesticidi kolobariti, torej ne
stalno uporabljati istih. Število dovoljenih pesticidov pa se je v tem času zelo zmanjšalo in se še
zmanjšuje, to pomeni, da imajo pridelovalci na voljo vedno manjšo izbiro in so prisiljeni večkrat
škropiti z istimi sredstvi. Pridelovalci breskev recimo povedo, da so včasih njihova drevesa zdržala
20-letni cikel, danes jih morajo menjati že po osmih letih. In še ta cikel se utegne skrajšati. Menim,
da večji del razlogov za našo željo po zmanjšanju uporabe pesticidov izvira iz medijsko nekorektno
obravnavane problematike uporabe škropiv.

Prenesi Adobe Flash Player.